V Al-Anon hodim že več let. V teh letih sem poskusil tudi eno drugo dvanajstkoračno skupino in štiri terapevte. No, četrta, zadnja terapevtka je res terna im mislim, da z njo in programom res rastem.
V program sem prišel zastrupljen. V dno srca sem sovražil vse ženske, svojo mamo, pa tudi sebe. Tudi med okrevanjem sem ga kar precej sral, imel avanture, starejše, poročene ženske. Tako sem bil čustveno poškodovan, da kaj drugega nisem zmogel, o kakšnem normalnem odnosu se mi še sanjalo ni. Mnogo let je trajalo, da se se nekatere brazgotine zacelile, mnoge pa se še. Nimam normalnega odnosa do žensk, morda ga ne bom nikoli imel, vendar pa ta postaja vse lepši. Brez laži, odtujenosti, brez otopelosti. Čutim, da po svetu hodim bolj človek, da priznam, ko me je strah in se zaradi tega pogosto lotim stvari, katerih bi me bilo včasih vse preveč strah, ali pa bi me jih bilo preveč sram. Mnogo ljudi sem zgrešil zaradi tega in živel kot zagrenjen, zloben samotar. Danes sem na dobri poti. Ne vem, če bom kdajkoli postal popoln, vem pa, da z vsakim dnem, ko delam na sebi, sebe izboljšujem, postajam vse boljši človek, ki ima svoja čustva vse bolj na mestu, oziroma jih sploh ima. Ta pot je včasih trnova, a sem hvaležen zanjo.
Samorastnik
