To leto poklanjam sebi.

Moj študentski pobeg v prestolnico je bil nekako v koraku z očetovim vedno večjim problemom s pitjem in je obenem hkrati verjetno tudi botroval nastanku  problema. Očetova pridna punčka je odšla v svet. Res sem vsa ta leta z navdušenjem potovala kamorkoli, kjer sem bila dobrodošla s svojo ogromno mero dobre volje in precej tanjšo denarnico. Študij je bil v mnogih pogledih moja rešitev, priložnost, da sem odkrila sebe izven družinskega okolja, in možnost izbire, da poiščem svoj krog prijateljev ter počnem, kar hočem. Študentska leta so pač neprecenljiva!

Zame še toliko bolj, ker sem vsak konec tedna odhajala domov vedoč, da se z nedeljo ponovno lahko vrnem nazaj v svoj svet. Kadar smo imeli dobre dneve, se je nedelja včasih prelevila v ponedeljek, ob slabih vikendih … pa sem večkrat naslednjega raje ostala v Ljubljani. Ko se je stanje doma stopnjevalo, sem bila vedno bolj hvaležna, da imam to možnost umika, ki me je nemalokrat za las ohranila na strani razumnosti.

Vendar pa se vsako študentsko obdobje enkrat zaključi … in ne, nisem ga uspela zaključiti z diplomiranjem, pristala sem med brezposelnimi na zavodu nekje na pol poti procesa pisanja diplome. Ob izteku statusa sem se preselila nazaj domov.

Dolga zgodba očetovega vrtenja v krogu pitja in vmesnih treznosti se je stopnjevala do vrhunca in zloma. Čeprav ne neposredno zaradi alkohola, je pristal v bolnici. Zdravnik je takoj prepoznal vzrok jutranje tresavice. Upala sem, da bo to naša priložnost za zdravljenje … Pustila sem vse drugo ob strani, nehala bežati od doma in dala vse, kar sem mislila, da lahko dam, od sebe, da se stvari spremenijo. Več mesecev kasneje se v družini še vedno nismo soočili z očetovim alkoholizmom, niti imeli enega odkritega pogovora z očetom glede tega, kaj se je dogajalo preden je pristal v bolnici.

Odločila sem se za korak naprej in si poiskala pomoč pri psihologinji specializirani za področje alkoholizma. Tega je eno leto, počela sem marsikaj, kar bi bilo bolje, da ne bi, in moj trud spremeniti stvari ni obrodil mnogo rezultatov. Stopicljala sem naprej in nazaj, vendar na koncu naredila en ogromen preskok naprej. Ne krivim sebe. Niti ne krivim nikogar drugega. Nisem jezna na starša. Ne obžalujem več ničesar. Ne poskušam spremeniti drugih. Pišem diplomo.

Za mano je težko obdobje življenja z očetom alkoholikom, eno neverjetno leto izjemnih skrajnosti pozitivne in negativne strani, z letošnjim letom pa sem se pridružila tudi lokalni Al-Anon skupini. Zaradi pomoči psihologinje in drugih članic Al-Anona vem, da sem na pravi poti, odkar skrbim zase. Čutim, da je to edina možnost in že vidim napredek. Tudi blog, ki ga pišem zadnje leto (v angleščini) končno dobiva pozitivno naravnanost. To leto bo moje.

 laPetite

just do it!

Čeprav sem mislila, da bo moj odhod spremenil vse, se to ni zgodilo. Nekako sem upala, da bom tukaj, v tujini, lahko drug človek, brez strahov, ki me omejujejo in brez problemov. Kako zelo sem se motila. Odhod ne spremeni ničesar. Vse svoje probleme in strahove sem namreč spakirala skupaj z ostalo prtljago, tako da me spremljajo povsod. Ne glede na to, kako hitro in kako daleč greš, sebe ne moreš pustiti nikjer.  Je pa res, da sem spet dobila veliko izkušenj iz katerih se lahko učim. Vse bolj spoznavam sebe, kdo v resnici sem. Zadnjič sem dobila zanimiv odgovor na mojo pripombo »saj se trudim«. Odgovor je bil, » to ni potrebno, ti samo stori (just do it)«. Brez truda? Sliši se tako enostavno. Pa ni. Vsaj zame. Jaz moram vse premisliti in premleti v svoji glavi, preden kaj storim, ker me je preveč strah narediti napako. Preveč se bojim svoje nepopolnosti. Preveč se trudim biti nekdo drug. Ko mi nekaj ne uspe, sem zelo razočarana nad sabo in tega občutka, da nisem dovolj dobra, se bojim. Včasih je res težko. Zelo sem hvaležna za program in ljudi v programu, ki me spomnijo, da lahko živim samo danes in da je važen napredek in ne popolnost. Šele ko bom sprejela samo sebe tako kakršna sem, me bodo lahko sprejeli tudi drugi.

Postajam boljši človek

V Al-Anon hodim že več let. V teh letih sem poskusil tudi eno drugo dvanajstkoračno skupino in štiri terapevte. No, četrta, zadnja terapevtka je res terna im mislim, da z njo in programom res rastem.

V program sem prišel zastrupljen. V dno srca sem sovražil vse ženske, svojo mamo, pa tudi sebe. Tudi med okrevanjem sem ga kar precej sral, imel avanture, starejše, poročene ženske. Tako sem bil čustveno poškodovan, da kaj drugega nisem zmogel, o kakšnem normalnem odnosu se mi še sanjalo ni. Mnogo let je trajalo, da se se nekatere brazgotine zacelile, mnoge pa se še. Nimam normalnega odnosa do žensk, morda ga ne bom nikoli imel, vendar pa ta postaja vse lepši. Brez laži, odtujenosti, brez otopelosti. Čutim, da po svetu hodim bolj človek, da priznam, ko me je strah in se zaradi tega pogosto lotim stvari, katerih bi me bilo včasih vse preveč strah, ali pa bi me jih bilo preveč sram. Mnogo ljudi sem zgrešil zaradi tega in živel kot zagrenjen, zloben samotar. Danes sem na dobri poti. Ne vem, če bom kdajkoli postal popoln, vem pa, da z vsakim dnem, ko delam na sebi, sebe izboljšujem, postajam vse boljši človek, ki ima svoja čustva vse bolj na mestu, oziroma jih sploh ima. Ta pot je včasih trnova, a sem hvaležen zanjo.

Samorastnik